Desetnica

Drugi naslov za 1. pisno nalogo je povezan z žensko balado z naslovom Desetnica.

Ni slučajno, da v ljudski baladi Desetnica mati speče kruh in vanj zamesi prstan, ki odloči usodo desetega dekleta v družini.

All these have reflected in our literature. So it is not a coincidence that the mother in a folk ballad Desetnica (The tenth daughter) puts a gold ring in a bread dough which means that the one who gets the slice with the ring in has to leave home.

Zgled:

Devet zgodb in deseta desetnica

Z izjemo prve zgodbe z naslovom Zajček Peter, ki se dogaja v živalskem vrtu, so ostale motivno vezane na slovensko ljudsko izročilo. To so pravljice: Grofič prašič, Črna baba in povodni mož, Legenda o jezusu in svetem Petru, Gorski škrat, Modra Barbica, Bridka smrt in Tomaž, Deklica vojak, Papagaj kralja Matjaža in Desetnica. Avtor, ki slovi po svoji duhovitosti, je ta svoj talent seveda s pridom uporabil tudi v tej knjigi.


Odlomek iz knjige:

GROFIČ PRAŠIČ

Živela je grofica, ki ni imela otrok, a si jih je želela kopico. Vselej se je razžalostila, kadar je zagledala kje otroka. Pod grad so prihajali pastirci s tropom svinj. Grofica jih je rada vabila na grad:
"Pastirci, pustite svinje, naj se v miru pasejo. Pridite obrat grajsko češnjo."
Pastirci so se razveselili:
"Svinje, pridne bodite. Tu se pasite. Grajska gospa nas vabi v češnje."
In so stekli:
"Vaša gnada, že gremo. A jih natrgamo tudi za vas?"
Grofica v grajski lini je odkimala:
"Ni treba. Samo gledam naj vas, kako ste živi in lepi. Jaz pa nimam otrok."
In je zajokala.

*

Čez čas so se pastirci spet prikazali. In grofica jih je spet povabila:
"Pastirci, pustite svinje, naj se v miru pasejo. Pridite obrat grajsko murvo."
Pastirci so se razveselili:
"Svinje, pridne bodite. Tu se pasite. Grajska gospa nas vabi v murvo."
In so stekli:
"Vaša gnada, že gremo. A jih naberemo tudi za vas?"
Grofica v grajski lini je spet odkimala:
"Samo gledam naj vas, kako ste živi in lepi in zdravi. Jaz reva pa nimam otrok."
In je spet zajokala.

*

Minilo je nekaj tednov in pastirci so spet pasli pod gradom. In grofica jih je spet povabila:
"Pastirci, pustite svinje, naj se v miru pasejo. Pridite klatit grajske orehe."
Pastirci si niso pustili dvakrat reči. Naročili so:
"Svinje, pridne bodite, tu se pasite. Grajska gospa nas vabi orehe klatit."
In so stekli pod grajski oreh:
"Vaša gnada, že gremo. A jih naklatimo tudi za vas?" Grofica je spet odkimala in zajokala.
"Ni treba. Samo gledam naj vas, kako ste živi in lepi in zdravi in pridni. Jaz reva pa nimam otrok."
Potem je opazila, da pod grajski oreh niso prišli vsi pastirci. Zaklicala je:
"Hej, Janko, ali ne boš prišel orehe klatit?"
Pastirček Janko, ki je ostal pri tropu, ji je zaklical:
"Ne zamerite, vaša gnada, mlade prašičke imam. Ne morem priti v grajski vrt. Paziti moram, da mi prasica ne pohodi in ne poleže mladih."
Grofica, ki je mislila samo na svojo bolečino, je nepremišljeno rekla:
"Oh, kako sem nesrečna. Če že ne morem imeti otroka, naj rodim vsaj prašička!"
Iz jasnega se je zabliskalo.
Kmalu se je začelo po gradu in po vsej deželi govoriti, da grofica pričakuje otroka...

*

Tisti dan je grof živčno stopicljal sem ter tja po grajski dvorani in zaskrbljeno poslušal, kaj se dogaja v grofičini spalnici. "Tega ni mogoče poslušati," je tarnal grof, "kako trpi uboga grofica. Ali bo že kmalu? Kaj stojite, ženske, pomagajte, napravite kaj!"
Ženska, ki so jo vedno klicali k porodom, ga je hrabrila:
"Le mirno kri, vaša gnada! Gospa grofica, njihova gnada, prvič porajajo, pa ne gre vse čisto gladko."
Grof se je skoraj cmeril:
"Pazite nanjo, ženske, saj se spoznate na te reči."
"Brez skrbi, vaša gnada," je rekla babica, "čez nekaj hipov bo grofič ali grofična rojena."
Grofica pa je porajala in kričala od hudih bolečin.
Babica je pazila nanjo, gledala pa je tudi na grofa:
"No, no, vaša gnada, pogum. Prinesite cukrane vode za gospoda grofa... Še malo, vaša gnada, pa bo."
Grofica je kar naprej kričala, ženska, ki ji je pomagala, pa je učeno pripomnila:
"Vidite, vaša gnada, tako se začne življenje. V bolečini."
Grofu so prinesli cukrane vode, pa jo je v gnusu izpljunil:
"Ne cukrane vode, kozarec žganja prinesite. Tega ne bom zdržal."
Tako ga je bolelo, ko je poslušal, kako boli njegovo ženo.
"Vaša gnada, pomislite, kako trpijo šele njihova gnada, ki porajajo," ga je tolažila babica.
Tedaj pa so ženske, ki so stale okrog porodnice in si dajale opravka s stvarmi, ki se opravljajo ob porodih, nenadoma v en glas zaklicale:
"Otrok, otrok!"
Bile so zelo razburjene:
"Udarite ga po ritki, da zadiha."
"Pa ne preveč, toliko, da zajokca."
"Fantek je."
"Kako je čeden."
"Cel atek."
"Kako čuden rilček ima."
"Pa štiri noge."
"Pa kakšna ljubka štrleča ušesca."
"Jezus, saj ima repek."
"No, zadihaj že! Zajokcaj!"
Dete pa namesto da bi zajokcalo, je zakrulilo, da je šlo skoz ušesa.
Ženske so zavreščale:
"Grofica so rodili prašička. Bežimo. Grofica so rodili prašička."
V silnem strahu zaradi nenavadnega dogodka so se razbežale. Ostalo je samo nekaj grofičinih šivilj, ki jih je bilo tako strah, da si še zbežati niso upale. Grofica je ukazala: "Dajte mi dete k prsim.
Kakršno je že, moje je."
Ko je videla otroka, se je raznežila:
"Kak prijazen rilček in kakšne prijazne parkeljčke imaš. Buci, buci, moj otrok. In kako lep repek in rožnato kožico. In kako prijazno vekaš."
Novorojeni prašiček je krulil, grofica pa ga je stiskala k prsim. V spalnico je pristopicljal grof:
"Ali je moj sin res prašič? Pokažite mi ga!... Pravi prašiček. Cukrane vode, ne, rajši žganje, umiram."
Grofa je od groze tako presunilo, da se je sesedel in zrušil. Ni mogel več ne cukrane vode ne žganja. Ena od šivilj je rekla:
"Njihovo gnado je kap."
Grofica je na kratko ukazala:
"Poskrbite za grofa."
Sama pa je začela dojiti prašička, svojega sinka:
"Napij se, dete ljubljeno mamino. Tako sem vesela, da si na svetu. Spančkaj, mili moj otroček, moj otročiček grofiček, moj grofiček prašiček."