Brižinski spomeniki

V torek,13. oktobra 2009, pišemo 1. pisno nalogo. Nekateri si boste lahko izbrali tudi domišljijski spis. Naslov bo povezan z Brižinskimi spomeniki.

Tole je zanje zelo pomembno:

O kraju in času nastanka Brižinskih spomenikov obstaja več domnev. Med novejšimi raziskovalci prevladuje mnenje, da so bila tri obredna besedila zapisana v slovenskem jeziku med letoma 972 in 1039, najverjetneje na Zgornjem Koroškem v dolini reke Möll (slov. Mela/Bela) ali na bližnjem Lurnskem polju. Pergamentni listi s slovenskimi rokopisi so bili skupaj z drugimi obrednimi besedili zvezani v kodeks, ki je pripadal freisinškemu škofu Abrahamu. Ta škofija je imela svojo posest tudi na Koroškem, tedaj poseljenem s slovenskimi verniki, zato je škof v svojem pontifikalu poleg latinskih potreboval tudi slovenska besedila. Kodeks so do leta 1803 hranili v freisinškem stolnem kapitlju, zato se spomeniki tudi imenujejo po tem mestu, odtlej pa v Bavarski državni knjižnici v Münchnu, kjer so v njem leta 1807 odkrili naša besedila.
Odtlej Brižinski spomeniki nepretrgano burijo duhove številnih evropskih, še posebej slovanskih raziskovalcev. Kmalu po njihovem odkritju in prvih publicističnih opozorilih na njihovo starost in zanimivost (Joseph Docen) so Brižinski spomeniki postali in za vselej ostali ena od velikih tem evropske slavistike. Do danes je nastalo že nad dvajset celovitih izdaj, ki vsebujejo njihove reprodukcije in bolj ali manj temeljit jezikoslovni, paleografski in kulturnozgodovinski komentar.
Latinski kodeks (sign.: Clm 6426), v katerega so uvezani Brižinski spomeniki, obsega 169 oštevilčenih pergamentnih foliev oz. 338 strani, velikosti listov so 25,6 cm (višina) x 20,8 cm (širina), debelina kodeksa s platnicami je 5,9 cm. Vezava ni več prvotna, je pa še srednjeveška: lesene platnice, prevlečene z belim svinjskim usnjem. Preprosto oblikovani zaščitni železni žeblji na sprednji platnici in črte na svinjskem usnju posnemajo zgodnjesrednjeveško opremo, tako da je utemeljena domneva, da celotna vezava posnema prvotno. Kodeks je nekoč imel tudi kovinske sponke in celo kovinski zatič z verigo, s katero je bil priklenjen na svoj prostor v knjižnici. Slovenska besedila so zapisana na f. 78, 158, 159, 160 in 161 (skupaj 9 strani). Vsi trije naši spomeniki so napisani v minuskularni pisavi, dedinji karolinške minuskule. Pisna podlaga je pergament iz kozličkove kože, močan, lepo obdelan in odlično ohranjen. Tudi črnilo je zelo stabilno, glede na čas nastanka verjetno izdelano iz saj (čisti ogljik), raztopljenih v vodi, z dodatki lepil in veziv iz izvlečkov živalskega in rastlinskega izvora, čeprav so tudi že v 10. stoletju črnilu dodajali prekuhan sok iz hrastovih šišk. Vezava kodeksa je še srednjeveška (domnevno iz 14. stoletja), vendar ne več prvotna. Sledovi kažejo, da je bil nekoč z verižico priklenjen na bralni pult.

Avtor:Mihael Glavan


Menda vam je jasno, kdo bodo ti "pisatelji", kajne?
-----------------------------------------------------