Pridiga o grehu in pokori

Književni pomen pridige od Brižinskih spomenikov do danes

Od 4. stoletja naprej je bila najpomembnejša oblika krščanske književnosti za potrebe cerkvenega pouka in bogoslužja. Preprostejše pridige, ki so se tesno naslanjale na kak odlomek iz svetega pisma so imenovali homilije (npr. pridiga o grehu in pokori). Pridiga je ostala pomembna polliterarna zvrst še v obdobju protestantske in zlasti katoliške cerkvene književnosti od 16. do 18. stoletja.

Poznejše pridige npr. Slomškove (po ok. 1800) so dobile še druge poteze tj. vključevanje nacionalne misli ipd.

Najpomembnejše besedilo pismenstva je "PRIDIGA O GREHU IN POKORI"! Zgoščen pregled krščanskega nauka o zgodovini človeškega rodu - od Adamovega padca do prvih svetnikov / mučenikov.

Izvirnost srednjeveškega pismenstva

Vsa dela so prevodi ali priredbe latinskih in nemških izvirnikov. Najizvirnejše delo pismenstva je brižinska pridiga o grehu in pokori, ki je morda samostojna predelava neznanega izvirnika. Začetek slovenske proze? Morda!

Bohoričica

Bohoričica je v glavnem podobna današnji slovenski pisavi, večje razlike opazimo le pri sičnikih in šumnikih.
Najbolj nenavadna za nas je črka ſ (tudi ſ ), ki izvira iz gotice in se jo bere kot s:

c = z Z č = zh ZH

s = ſ S š = ſh SH

z = s S ž = sh SH

Kaj je bohoričica?

= črkopis pri Slovencih do srede 19. stoletja;

= črkopis, ki ga je v času reformacije slovenski protestant in avtor prvih dveh slovenskih tiskanih knjig, Primož Trubar, uporabil pri pisanju Abecednika in Katekizma.

Imenuje se po Adamu Bohoriču. V rabi je bila od sredine 16. do sredine 19. stoletja, ko jo je zamenjala gajica.

In kaj je gajica?

= črkopis, ki se uporablja pri Hrvatih in Slovencih: spodrinila je bohoričico;

= Hrvat Ljudevit Gaj je začel širiti svojo verzijo črkopisa, ki uporablja črke Č, Š in Ž - po češkem vzoru; svoj novi črkopis pripravil za "ilirski" jezik, ki naj bi bil teoretično gledano nekakšen umetni skupni jezik Slovencev in Hrvatov, v praksi pa je bila "ilirščina" dosti bližja hrvaščini kot slovenščini.
-------------------------------------------------------------

Janez Krstnik Svetokriški

Janez Svetokriški, rojen v plemeniti družini kot Tobija Lionelli, kapucin, pridigar in književnik, rojen 1647 v Križu na Vipavskem. Otroška leta je preživel v rojstnem kraju, kjer je prišel v stik z očeti kapucini, ki so tedaj že bili v Križu. Še zelo mlad se je odločil za redovniško življenje v vrstah kapucinov. Po enoletnem noviciatu, ki ga je opravil na Reki, je 17 leten naredil prve redovne zaobljube in si privzel ime brat Janez Krstnik. Leta 1670 je bil posvečen v diakona in to v Gradcu nakar je postal pridigar " Provinciae Styriae concionator ". Pod tem imenom je poznan iz vseh dosegljivih dokumentov. Pridigal je po veliko krajih. Kot gvardijan je služboval v Trstu (1679), Križ na Vipavskem (1682), Ljubljana (1684), Trst (1686), Novo Mesto (1688) in Gorica (1693).
Svetokriški se je še posebej izkazal. Ljudstvo ga je vzljubilo in zvesto poslušalo v vročini in mrazu, kakor sam pravi v pridigi "Slovo od Ljubljane". Tudi sobratje duhovniki so njegovo pridigarsko sposobnost zelo cenili. Mnogi od nji so ga prosili, da bi jim posodil svoje slovenske pridige, da bi jih prepisali, ali pa, da bi jih "drukat pustil". S tem si je postavil obsežen plan, ki ga je v sedemnajstih letih skoraj v celoti uresničil.
Izdal je 5 debelih zvezkov pod naslovom SACRUM PROMPTUARIUM - Sveti priročnik na 2896 straneh. Prva dva zvezka sta izšla leta 1691 v Benetkah, ostali so izšli v Ljubljani. Tretji zvezek nosi letnico 1696, četrti 1700 in peti 1707. Tretji zvezek je v celoti izšel šele leta 1698, ko je škofijski cenzor podpisal dovoljenje za natis.